Če vaš otrok ponavlja razred

Spodnje besedilo sem pred leti objavil v prilogi ŠOLSTVO časopisa DELO. Če ste se znašli v podobni situaciji ga preberite. Lahko samo koristi, škodit ne more.

Markov oče se je septembra lani odločil, da poišče inštruktorja in to začuda že takoj na začetku šolskega leta. Starši namreč običajno poiščejo inštruktorja šele tedaj, ko njihovim otrokom že teče voda v grlo. Njegov sin, ki je lansko šolsko leto padel v prvem letniku gimnazije, je bil, po njegovem mnenju, sam nesposoben uspešno izdelati razred. Sploh pa, kateri starš se je pripravljen sprijazniti s tem, da bo njegov otrok ponavljalec. Pripombe, češ da bo izgubil vse sošolce in da bo najstarejši v razredu so le še prilivale olja na ogenj frustracij.

Psihologi svetujejo, da nikoli ne smete podcenjevati otroka samo zato, ker ponavlja razred. Verjemite, da tudi otrok sam težko doživlja in preživlja svoj neuspeh. Sicer so vsaj v devetdesetih odstotkih učenci ali dijaki sposobni slediti in razumeti predpisano snov, a če je zaključek leta neuspešen, je najpomembneje, da odkrijemo vzroke neuspeha. Lahko gre za družinske težave, ločitev staršev, preselitev ali žalovanje v družini, lahko pa je neuspeha kriva tudi puberteta, največkrat pa gre dejansko za – lenobo.

Markova starša sta se ločila in po ločitvi je Marko preživel en teden pri materi, drug teden pa pri očetu. Kar naprej je tudi iz enega v drugo stanovanje selil svoje šolske stvari in zato večkrat pozabil napraviti domače naloge, knjige ali zvezke je pozabil v drugem stanovanju, ni se pravočasno naučil … in posledica: slabe ocene so se začele kar kopičiti. Marko je bil brez volje, naveličan in sit vsega, zato se je nehal tudi učiti.

Skoraj vsak otrok je po naravi radoveden. Ker pa ga ne znamo dovolj intenzivno pritegniti, da bi se z veseljem učil, se kaj kmalu pojavijo neuspehi in šola postane mora, obveza. Družina ima pri tem zelo pomembno vlogo. Zanimanje staršev za dogajanje v šoli zagotovo določa tudi motivacijo otroka in njegovo željo po uspehu. Dobro se je pogovoriti o vseh ocenah, tako dobrih kot tudi slabih, jih objektivno analizirati, kar je lahko, po mojih lastnih izkušnjah, ko s tistimi otroki, katerim pomagam pri učenju, skupaj razčlenimo prav vsako kontrolno, šolsko ali drugo nalogo pa tudi ustna preverjanja znanja, prav zabavno. Tako ugotovimo vse pomanjkljivosti, zmote ali napake, da jih v prihodnje ne bi ponavljali.

Dobri nasveti v zvezi s ponavljanjem razreda so zelo različni. Žal so pogosto tudi odgovorni ljudje (učitelji, profesorji, ravnatelji in psihologi) precej skeptični, saj po njihovem mnenju ponavljanje zelo redko da pozitivne rezultate. Statistika kaže, da vsaj v polovici primerov, pa naj gre za osnovno ali srednjo šolo, ponavljanje razreda otroka potisne na rob. Zato staršem tistih otrok, ki ponavljajo razred predlagam, da ostanejo trezne glave, ker se čudeži ne dogajajo prav pogosto.

Pogovor na to temo naj ne bo tabu, ampak vseeno se o tem pogovarjajte kar se da mirno in trezno. Ne dovolite, da vam ta dogodek skrha odnose v družini. Vašemu otroku, pa naj bo učenec ali dijak predlagajte, da snov ponovi že pred začetkom šolskega leta, da bo imel boljšo osnovo. Skupaj napravite »bojni načrt«, da bo naslednje leto bolj uspešno od prejšnjega. Nastalo situacijo lahko predstavite tudi kot izvrstno priložnost, da vaš otrok utrdi snov. Saj veste, da za vsakim dežjem pride sonce in ena dobra ocena bo za seboj potegnila še drugo in tretjo … in uspeh prej ali slej ne izostane! Nečesa pa nikdar ne pozabite: vaš otrok je sedaj zelo občutljiv, zato bo potreboval vašo moralno podporo vsaj vse »ponavljajoče« leto. To pa pomeni vašo stalno prisotnost in pripravljenost na pomoč in veliko vsestransko podporo. Če pa se pri kakšnem predmetu pojavijo težave, mu takoj priskočite na pomoč, če mu ne morete pomagati sami, pa ne oklevajte in mu takoj priskrbite inštruktorja. Na vsak način je za vsakega otroka, ne nazadnje pa tudi za inštruktorja bolje, da začneta sodelovati, če že ne predčasno, ko lahko poskrbita za nadstandard oziroma za to, da otrok sploh ne zabrede v težave, pa vsaj pravočasno, ko vaš otrok še ni zabredel tako daleč, da ne bi bilo več kaj reševati. Na noben način pa ne šele takrat, ko je za kakršnekoli uspešne intervencije že dolgo prepozno.

Z Markom sva se v začetku prejšnjega šolskega leta dobivala po enkrat na teden. Z njim nisem o ponavljanju letnika nikoli govoril kot o učnem neuspehu. Ko se je prepisal na drugo šolo, je ob tem tudi sam spoznal, da je to izvrstna priložnost, da se pokaže v boljši luči, kakor prej. Začel se je učiti in dobre ocene so prišle kar same od sebe. Sčasoma je postal tudi že tako samostojen, da sva se dobila le takrat, ko kakšni snovi sam ni bil kos. Proti koncu šolskega leta pa me je le še kdaj pa kdaj poklical po telefonu, da sem mu na hitro razložil, če mu kaj ni šlo. Zato sem prepričan, da si je v minulem šolskem letu pridobil dovolj samozavesti, da bo prihajajoče šolsko leto zmogel prebroditi sam.

Na koncu bi rad opozoril na dejstvo, da skoraj vsi starši delajo eno in isto napako: vsiljujejo namreč svoja merila, kaj je to – uspeh. Večina staršev želi, da bi otrok nadaljeval šolanje in študiral. Ampak vsi nimajo sposobnosti, da bi naredili fakulteto in postali zdravniki, pravniki itd. Prav nepriznavanje manjših sposobnosti najpogosteje pripelje do nesporazumov in neuspeha. Uspeh ni nujno v obliki diplome. Pogovorite se s psihologi in strokovnjaki za izobraževanje – morda bodo znali otroka usmeriti na področja, o katerih prej ni niti razmišljal niti jih ni poznal.

Domači učitelj Andrej Remškar